Nekoč mi je moder človek rekel, da mora moški v življenju poročiti žensko, poskrbeti za potomce in napisati knjigo.
Ta moder človek je verjetno to po nekom povzel. Ta moder človek je bil Slavc!
Sam glede tega nisem storil še nič, glede na število zgodb pa najbolje kaže slednji. A raje začnimo z blogom.
Na poti po Južni Ameriki sva dobre štiri mesece. Večino časa sva preživela v Čilu in Argentini, v pokrajini Patagonija. Poleg trekingov in raziskovanja, sva šla večkrat tudi plezat, saj je to dejavnost, ki naju povezuje in veseli.
Tokrat sva se odpravila v kanjon Los Arenales, v bližino mesta Tonuyan, približno 80 km južno od Mendoze v Argentini.
V kanjon sva se odpravila za par dni, kot sva to delala vselej na tem potovanju, brez nekih hudih pričakovanj. Vse kar sva vedela o kanjonu je, da je plezarija lepa, kamnina pa granit. Po malo predhodnega raziskovanja ugotoviva, da je večina plezalnih smeri tu stila trad* kar naju je še bolj privlačilo.
PDF vodniček dobiva preko vez, dva v tiskani obliki pa se nahajata v koči, oziroma bolje rečeno bivaku v samem kanjonu.
Prvi dan sva gor zgolj prespala, drug dan sva splezala lepo lažjo smer (razen podrtega prvega raztežaja) tretji dan zaradi megle cel dan presediva ob najinem avtu, četrti dan pa sva se odpravila plezat v sektor Carlos Daniel, v istoimensko smer, ocenjeno 6a (5.10a/b, VI), dolžine 250 m. Za smer sva se odločila ker gre za neko srednjo težavnost smeri v tem okolišu, v tej oceni se počutiva domače, sam sektor pa naj bi ponujal plezanje v izvrstni skali.
Dostopila sva pod smer, se ustrezno pripravila in začela s plezarijo. Že takoj na začetku opazim, da skala ponovno ni tako izvrstna in se rada kruši ob velikem pritisku. Ker je bil prvi del relativno lahek sem vseeno nadaljeval s plezanjem. Stena se je postavila pokonci, na levi in desni pa sta se prikazala dva sistema poči, v katero so dobro pasali prijatelji velikosti 0.5 – 0.75. Oblika poči je bila v obliki črke V, zato sem vedel, da varovanje ni 100%, vendar se mi je vseeno zdelo, da ni tako slabo. Sem pa zaradi varnosti dal dva prijatelja precej skupaj, v razmaku metra do metra in pol.
Poč je nekoliko zavisela, zato sem Maruši zavpil naj pobere vrv, sam pa sem študiral prehod naprej. Bila sva ravno na polovici vrvi, torej na 30 m. Roko zatlačim v poč, z nogo pa obremenim lusko. Ta se je ob obremenitvi odkrušila, meni je vzelo nogo in začel sem padati. Najprej se je izpulilo prvo varovanje takoj za njim še drugo! Zavpijem “O f*ck” in upam, da se kmalu vse konča. Poleti ven še tretje varovanje, ob poletu butnem ob manjšo polico ter priletim na tla ob Marušo.
Ob pristanku se nisem takoj zavedal, in sem se prebudil po nekaj trenutkih. Vedel sem, da sva daleč od civilizacije, vedel sem da krvavim in vedel sem, da je nekaj narobe z mojim hrbtom.
Maruša takoj začne vpiti na pomoč v različnih jezikih in kaj kmalu se nabere ekipa z nosili, ki me je varno prenesla do ceste. Na srečo se je nesreča zgodila v nedeljo, zato je bilo v kanjonu kar nekaj ljudi.
Po prvih informacijah naj bi me reševal helikopter, vendar od tega ni bilo nič. Imeli smo ogromno težav s komunikacijo, saj v kanjonu ni mobilnega omrežja, ter tudi nihče od prisotnih ni imel radijskih postaj, ki bi bile ključne ob takih primerih!
Na srečo so bili ob reševanju prisotni izkušeni reševalci! Prav tako je eden od prisotnih imel protibolečinsko injekcijo. Ob poti navzdol smo se srečali z zdravnikom, sinom vodje kirurgije v lokalni bolnišnici, ki je zagotovil najboljšo ekipo kirurgov tam, na licu mesta pa je opravil test delovanja možganov in mi dal še eno protibolečinsko injekcijo.
Naložili so me v pickup-a in me po makedamski cesti peljali do asfaltirane, kjer so me preložili v rešilca in nato peljali na urgenco v bolnišnico v Tonuyan, kjer sem imel operacijo. Celotno pot sem ostal buden, saj sem vedel, da ne smem zaspati. Od nesreče do bolnišnice smo potrebovali 6 ur!
Od tam naprej mi manjka nekaj dni, zavedam in spomnim se zgolj ogromnih in neznosnih bolečin, vse ostalo pa so prizori, ki spominjajo na grozljivko. Če me ne bi zavezali na posteljo, bi se vrjetno kar odklopil od naprav! Prvih nekaj dni se je dogajala borba za življenje.
Po dobrem tednu so me preselili v privatno bolnišnico Italiana v Mendozo, ki velja za eno najboljših tu okoli. Tam so mi operirali hrbtenico in medenico.
Ob padcu sem si poškodoval pljuča, tako da sem imel pnevmotoraks na obeh pljučnih krilih, kasneje se je na levem razvil še hemotoraks. Zaradi nabiranja krvi v srčni ovojnici so mi izvedli drenažo srca, zaradi pljuč priklopili na respirator, ter spremljali moje zatekanje možganov. Poleg teh poškodb sem počil tri vratne vretence, po dolžini, ki naj bi se zacelili konzervativno (brez operacije), zdrobil en vretenec v ledvenem delu, katerega so operirali (vertebroplastika), ter večkrat polomil medenico in počil desni kolk.
Zares sem hvaležen, da sem še živ!
Za moje življenje je v prvi vrsti zaslužna moja ljuba Maruša, vsi reševalci, zdravniki, kirurgi, ter medicinske sestre in bratje, ki so zares dobro poskrbeli zame!
Hvala tudi častnemu konzulu Jožu Šmonu, ki je ravno ob pravem času priskočil na pomoč, prijateljici Valči Bajda, ter obema družinama za pomoč in podporo. Hvala tudi vsem prijateljem za zaželjene lepe želje!
Več o urejanju birokracije in težavah z zavarovanjem pa v naslednji objavi.
* trad plezanje velja za prosto plezanje, ob katerem za vmesno varovanje uporabljaš premična varovala (prijatelje, zatiče…). Meni osebno je to najlepša oblika plezanja, saj z varovali in plezanjem ne škoduješ skali.